VAS SLAVINJE
SLAVINJE (nadmorska višina 561,7 m, površina 2,13 km2)
Slavinje je delno obcestno, delno gručasto naselje na južnem robu Spodnje Pivke. Leži na pobočju nad desnim bregom reke Nanoščice, na vzpetini nasproti Nanosa. Del naselja je ob magistralni cesti Postojna – Razdrto, del pa na pobočju vzpetine in njenem vrhu. Pod pobočjem Nanosa, čez prelaz Okra (Razdrto) že od prazgodovine potekajo pomembne povezave med severnim Jadranom in Apeninskim polotokom na zahodu ter Balkanom in srednjim Podonavjem na vzhodu. V antiki je tod vodila tudi rimska cesta iz Akvileje proti Emoni. Po teh cestah so prevažali led, les za jambore, vozili so se furmani in cesarji, hodili so romarji ..., kar se kaže v različnih poimenovanjih teh cest: jantarna, rimska, jamborna, furmanska, ledena, cesarska, Jakobova
Kot je zapisano v Katastrskem planu iz leta 1822, se je vas prvotno imenovala Slavine, domačini pa uporabljajo narečno različico imena »Slaune«. Ime je izpeljano iz slovanskega osebnega imena »Slav« in nakazuje, da je vas precej stara. Spada med starejša naselja v Postojnski kotlini, je zapisal Franc Rupnik (1935), saj naj bi na vzpetini bilo že v prazgodovini zgrajeno manjše gradišče. Glede časa nastanka najdemo različne navedbe. V tedniku Mali list (1927) je zapisano, da je vas prvikrat omenjena leta 1443, ko naj bi bile v vasi štiri kmetije - tri obdelane in ena pusta. Silvo Torkar pa je zapisal »1320 in villa Launiach, 1460 Slawinach, 1499 Slauinach …«.
Število prebivalcev med leti 1817 in 1910 ter leta 2020:
Staro jedro vasi je na vzpetini in spominja na razpotegnjeno slemensko pozidavo. Med prvimi kmetijami je bila »Rjavceva«, kjer se nahaja najstarejša hiša v vasi, zgrajena v pivškem slogu, z velbi obrnjenimi proti jugozahodu. Naselje, ki se nahaja pod vzpetino, ob stari (cesarski) cesti ima gručasto zasnovo in je nastalo kasneje. Tu je verjetno najprej nastala kovačija, znana pa je bila tudi hiša »Pri Strojerjevih«, kjer so strojili krože. Novejši del vasi pa je zgrajen na desni strani magistralne ceste v smeri Hruševje – Razdrto. V tem delu je bila najstarejša »Pikcova domačija«, kjer je imela družina Debevec gostilno, žago, mlin, kovačijo, bila pa je tudi furmanska postojanka. V času Italije so gospodarska poslopja pripadala tržaški banki, kasneje pa so postala last Kmetijske zadruge. Hiša je obnovljena in preurejena v stanovanja. V vasi je bil tudi »šuštar« (čevljar), pri »Severjevih«.
Slika: Rjavceva hiša okoli leta 1910; arhiv A. Žakelj.
Slika: pogrebni sprevod pred Rjavcevo hišo okoli leta 1965; arhiv M. Fajdiga.
S fotografij lahko vidimo, da je bila Rjavceva hiša v 20. stoletju nekoliko prezidana. To se je zgodilo zaradi hudega požara, ki je zajel hišo v prvi polovici 30 tih let v prejšnjem stoletju; ohranjeni pa so celo načrti njene obnove. V tistem času so bile še vse hiše pokrite s slamo in je zato en požar predstavljal nevarnost za vso vas, predvsem, če je pihalo. Pripovedovali so, da so ob omenjenem požaru močili tudi strehe sosednjih hiš, da se ne bi vnele. Do leta 1952 je ta hiša nosila številko 1, iz česar lahko sklepamo, da je bila tudi prva zgrajena in takrat najbolj premožna. Iz te hiše izhajajo vsi poznejši Debevci (tudi Pikcovi), ki so si zgradili hiše drugod po vasi. Najbrž pa tudi ni hiše v vasi, kjer ne bi bival vsaj nekdo od Rjavcevih.
Na starejši fotografiji vidimo v ospredju Franca Žaklja (s klobukom) iz Hruševja poročenega k Jernejevim na Slavinje, v ozadju pa so Rjavcevi: Alojz (v beli srajci) ter sestri Jera in Rozalija. Alojz je šel leta 1914 v Severno Ameriko delati v rudnik, a se je po vojni vrnil domov in poročil Lumbarjevo hčer. Jera, se je poročila z Ivanom Torničem iz Hruševja ter sta odšla že z otrokom v Brazilijo (okrog leta 1913), kjer pa je Jera kmalu umrla in se je Ivan ponovno poročil. Rozalija pa se je poročila z Mohorjevim Francem (1914) in sta šla na Reko, kjer je bil že trinajst let zaposlen v tovarni Petroleja. Po 1. vojni pa sta se z družino vrnila v rojstno vas.
Novejša fotografija pa je bila posneta ob pogrebu »Rjavceve« mame 1965, ob vozu s krsto so zbrani otroci, vnuki ter snaha in zeti. Sprevod je šel peš izpred domače hiše do pokopališča pri Fari.
Hiša ima lepo barvano fasado, oboki na vhodu so ostali na kamnitih stebrih; pred hišo pa je tudi vidna štirna v katero je speljana deževnica s strehe. Stanovanjski del je opaziti nekoliko višji od hleva.
Slika: razglednica vasi, odposlana okoli leta 1908, na sliki je Pikcova domačija, kjer je bila gostilna, žago, mlin,
kovačija in furmanska postojanka; arhiv Notranjski muzej Postojna.
Slika: Pogled na Severjevo »šupo« (skedenj), krito s slamo, okoli leta 1950; podrl se je konec 70-ih let 20. stoletja. Konja drži Žakelj Alojz (Jernejev), rojen 1941.
V preteklosti so se s kmetovanjem ukvarjale vse domačije, sedaj pa je v vasi le še nekaj kmetij. Med starimi dokumenti se najde marsikaj zanimivega, ki priča o pomenu in načinu kmetovanja v preteklosti:
-
zadružna knjižica podnanoške mlekarske in sirarske zadruge, Franc Žakelj, 1905
-
obvezna oddaja, Žakelj Jernej, 1950
Cerkev in njena zavetnica sv. Jedrt
Med najstarejše zgradbe v vasi sodi tudi podružnična cerkev sv. Jederti, ki goduje 17. marca. Jedrt (ali Jendrt, Jera, Jerica, Gertruda, Gerta,..) štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih častilo in se jim priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrti pri nas je še toliko bolj zanimiva, ker je bila njena domovina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci že naselili v sedanji domovini, nismo pa še sprejeli krščanstva. Umrla je 17. marca leta 659 v Nivelles v današnji Belgiji.
Slika: cerkev sv. Jedrti, 1965; arhiv ZVKD, OE Nova Gorica.
Slika: lesen kip sv. Jedrti na glavnem oltarju (1965), ukraden v 80. letih 20. stoletja; arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica.
Na kmetih je bila od nekdaj zelo priljubljena, saj je za Gregorjem znanilka pomladanskega dela na prostem, na kar spominja pregovor: Če ne prej, na sv. Jedrti dan gotovo gorka sapica pripihlja. Hkrati so ta dan ponekod predice nehale presti, ker bi jim miši sicer vso prejo sklestile. Zaradi miši na njenih podobah so jo naredili za varuhinjo zoper miši na polju. V drugih deželah pa so verovali, da sv. Jedrt varuje duše umrlih prvo noč po smrti, šele potem pridejo pred Mihaela, ki jih stehta, da lahko stopijo pred sodbo. Jedrt upodabljajo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši, s kolovratom, križem ali mačko. Je zavetnica bolnišnic, romarjev, popotnikov, vdov, vrtnarjev, poljskih sadežev, proti mišji in podganji nadlogi. Je zavetnica bolnišnic, romarjev, popotnikov, vdov, vrtnarjev, poljskih sadežev, proti mišji in podganji nadlogi. Zato bo verjetno držalo, da je bila cerkev del romarske poti (t.i. Jakobove oz. El Camino de Santiago). Med leti 2007 in 2020 so god sv. Jedrt praznovali s križevim potom in sveto mašo, o čemer govori tudi prispevek v Družini, 2019.
Lokacija cerkve - močna energijska točka
Postavljena je na mestu s pogledom na okoliške kraje, ki je hkrati tudi močna energijska točka. Geomantijska raziskava (2024-25, Zavod Anima Mundi) je pokazala da je lokacija cerkve makro hrbtenica kraja, saj stoji na krajinski osi, povezani s staro romarsko potjo. S sakralno bariero filtrira vstop motenj v prostor oz. vas. Je tudi nosilec enega od štirih elementov (ognja), ki tvorijo energijsko strukturo pokrajine okoli vasi.
Slika: energijska struktura pokrajine Slavinje z vodnim energijskim tokom in štirimi elementi (foto: Zavod Anima Mundi) :
-
OGENJ: navdihi dediščine (cerkev, severno)
-
ZEMLJA: ozemljitev z naravo (vzhodno)
-
ZRAK: spajanje s širšo pokrajino (južno)
-
VODA: sprostitev in sporočila narave (zahodno)
Zgodovina cerkve
Kdaj je bila cerkev grajena, ni točnega podatka. Prvič je omenjena okoli leta 1665, v registru kulturne dediščine pa najdemo podatek, da je iz poznega srednjega veka, druga četrtina 17. stol., 1638. Gre torej za srednjeveško cerkvico, ki je bila predelana v 17. stoletju. Poznogotski znaki v prezbiteriju pričajo, da je bilo svetišče tu že pred letom, ki ga beremo na portalu (1638). Prezbiterij pokriva nekak banjast svod s kapami, po njem pa so razprežena močna okorna rebra, tako da tvorijo trapeze z dvema okroglima sklepnikoma na vrhu in dvema na straneh; na teh zadnjih je pod sedanjim beležem vidna letnica 18-34, na onih dveh pa monograma IHS in AM.
V cerkvi je lesen oltar, ki ga je nazadnje popravil in pobarval mojster Kobal leta 1888. V glavni vdolbini oltarja je stal lesen kip sv. Jedrti, ob straneh pa sta bila kipa sv. Jakoba in sv. Andreja. Cerkev je imela dva kompleta lesenih kipov svetnikov; starejši, ki so bili spravljeni naj bi bili celo več vredni kot tisti, ki so bili na oltarju. Vsi kipi so bili ukradeni konec 70 tih let 20. stoletja, najprej novejši, potem pa kmalu še tisti starejši. Cerkev je tudi imela pevski kor, ki je bil zaradi zamakanja in dotrajanosti odstranjen ob obnovi v 80 tih leti 20. stoletja.
Slika: pevski kor, 1965; arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica.
Slika: pogled na oltar z lesenimi kipi - sv. Jedrt v sredini, levo sv. Jakob. in desno sv. Andrej, 1965; arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica.
Ob obnovi 1638 je bil narejen tudi sedanji zvonik, ki je imel dva zvona manjšega z napisom: Opus Joanes Nuganesis 1572 in večjega, ki ima zapisano: Jesu Christe Fili Dei Vivi miserere nobis E.S.F.A.D. 160II, kar pomeni – Elia Sombrax fudit anno Domini 1602. (Slovensko: Elija Sombrax me je vlil v letu Gospodovem 1602) in še danes visi v zvoniku. Manjšega pa so med II. svetovno vojno odnesli Italijani, da bi ga pretopili. To se na srečo ni zgodilo, a se trenutno še nahaja v tržaških depojih. Večji zvon je bil večkrat obnovljen, med drugim leta 1984 in 2025.
Slika: zvon po obnovi v letu 2025; arhiv A. Žakelj.
Slika: pri obnovi zvona najden zapis iz leta 1984 in kovanci; arhiv A. Žakelj.
Cerkev je bila večkrat izropana in poškodovana, poznale pa so se ji tudi posledice čas. Ker je bilo za obnovo in sanacijo poškodb na voljo vedno premalo sredstev, je bila cerkev in zid okoli cerkve na prehodu v 21. stoletje v zelo klavrnem stanju. Zato se je na pobudo vaščanov začela obnova, ki je potekala v letih 2005-2007. Večja obnova je potekala tudi v letih 2025-2026, v okviru projekta Hram svete Jedrti in sicer je bil obnovljen nadstrešek pred cerkvijo, zvončnica in zvon.
Slika: obnova zidu okoli cerkve, 2006; foto: L. Batista.
Slika: cerkev po obnovi nadstreška in zvončnice v letu 2025; foto: Z. Žakelj.
Postojanka za romarje in popotnike
Ljudje so od nekdaj potovali, romali. Na poti so potrebovali kraje, objekte, znamenja, ki so dajala zavetje ali označevala prostor. Lega cerkve je sama po sebi zgovorna, kot bi nadzirala prehod.
%20(3)_PNG.png)
Slika: zapis cerkvenega ključavničarja, okoli leta 1962; arhiv M. Fajdiga.
Obstaja kar nekaj znakov, ki nakazujejo, da je bila cerkev sv. Jedrti del Jakobove poti. Eden takih je cerkveni hram. Glede na lego je bil najbrž postavljen prav z namenom sprejemanja popotnikov in romarjev, ki so hodili tod mimo. Ni znano, kdaj je bil postavljen (na portalu je bila letnica 1716), do 80. let 20. stoletja je služil tudi kot stanovanje. Stal je v neposredni bližini cerkve, uporabljali so ga tudi za shranjevanje »bire« - darov v obliki pridelkov ob zahvalni nedelji.
Stavba ne stoji več, ohranjen je le vogalni kamen, ki je prenesen pod lipo k cerkvi in je dobil novo vlogo. Postal je miza, okoli katere lahko obiskovalci posedijo in se okrepčajo. Prvotni namen cerkvenega hrama se tako na simbolni ravni ohranja naprej.
Slika: cerkovni hram, 1979; arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica.
Med obnovo starejših hiš v vasi se je v zidovih našlo marsikaj, po čemer bi lahko sklepali, da je tu mimo potekala stara romarska pot. Npr. rožni venec (»roženkranc«), obeski ipd. Nenazadnje pa je bil tudi eden od kipov v cerkvi posvečen sv. Jakobu, ki je med drugim tudi zavetnik romarjev.
Slika: rožni venec (»roženkranc«) in obesek; arhiv A. Žakelj.
V zadnjem času gre skozi vas precej sprehajalcev, ki se krožno sprehodijo med Slavinjami in Hruševjem, Lahko pa pot nadaljujejo naprej na Nanos ali po pohodnih in sprehajalnih poteh, kot je npr. Zmajeva pot (Šmihel pod Nanosom-Landol-Predjama) ali Jakobova pot (Logatec-Planina pri Rakeku-Lohača-Strmca-Studeno-Belsko-Bukovje-Predjama-Šmihel pod Nanosom-Strane-Veliko Ubeljsko-Podraga). Skozi vas pa poteka tudi čebelarsko kolesarska pot, ki povezuje občine Pivka, Postojna in Ilirska Bistrica. Kolesarji lahko na poti spoznajo čebele in divje opraševalce ter njihovo pomembno vlogo, ki jo imajo na področju ohranjanja narave in zdravja.
Nadstrešek pred cerkvijo
Nadstreški pred vhodom v cerkve so značilni za širše območje, predvsem pri manjših cerkvicah s preslicami. Postavljali so jih za potrebe romarjev oz. obiskovalcev pri bogoslužju, da niso stopi direkt iz dežja v prostor oziroma da so ob večjem številu, vsi »stali pod streho«. Za otroke, nekoč in danes, pa je to kraj igranja in raziskovanja.
Slika: nadstrešek, čudovit kraj za igranje, 1979; arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica.
Stare igre
A se še kdo spomni, kaj so se včasih igrali otroci, zunaj, v naravi? Marsikaj, med drugim tudi t.i. »vokuco in triglco«. Če želiš, se lahko igraš tudi sedaj, če nas obiščeš in si ogledaš muzej na prostem, ki se nahaja v okolici cerkve. Tam najdeš tudi ti dve stari igri. Med igrami je bila tudi tombola, večini poznana tudi danes.
Slika: muzej na prostem, v okolici cerkve sv. Jedrti, 2026; foto: Z. Žakelj.
Slika: tombola, arhiv A. Žakelj.
Šola in verouk
Otroci so obiskovali šolo v Hruševju, kjer je še sedaj podružnična osnovna šola Miroslava Vilharja Postojna in poteka pouk do 5. razreda. Kot so povedali starejši krajani, je bilo včasih toliko otrok v vasi, kot jih je sedaj v enem razredu. V Hruševju je v času Italije potekala tudi »večerna« šola.
Slika: spričevalo o zaključku »večerne« šole iz leta 1933, Žakelj Marija in Ludvik (Jernejeva); arhiv A. Žakelj.
Pomemben del šolanja sta bila tudi risanje in pravopis. Vaščani hranijo številna pisma z lepo pisavo, kot je primer na sliki, ohranjenih pa je tudi nekaj likovnih izdelkov.
Slika: pismo mami (1950), ki priča, da so naučeno lepo pisavo ohranili celo življenje; arhiv A. Žaklej.
Slika: likovni izdelki, Žakelj Ludvik, 1923 in 1926; arhiv A. Žakelj.
Slika: likovni izdelki, Žakelj Ludvik, 1923 in 1926; arhiv A. Žakelj.
Šolanje in verouk sta bila včasih tesno povezana, kar je razvidno tudi iz obvestila o zaključku enorazredne šole Marije Žakelj (Jernejeve) iz leta 1920. Verouk je bil neobvezni učni predmet.
Slika: likovni izdelki, Žakelj Ludvik, 1923 in 1926; arhiv A. Žakelj.
Slika: likovni izdelki, Žakelj Ludvik, 1923 in 1926; arhiv A. Žakelj.
Otroci pa so se šolali tudi za »strežnike« pri maši - »angelsko službo«, kot je naslov knjižice z navodili za strežnike.
Lipi pred cerkvijo
Poleg simbolike, ki jo nosi lipa, daje vtis mogočnosti in prijetno senco. Z vitalno energijskega vidika lipa v prostor izžareva lahkotnost, ljubezen, srčnost. Spravlja energije v tok. Obiskovalce sprošča in prinaša lahkotnost.
Posajeni sta bili ob škofovi vizitaciji leta 1891. Po meritvah v letu 2025 je bil obseg debelejše lipe 254 cm, druge pa 172 cm.
Vodni viri
Okolica vasi je zanimiva po izvirih, kamor so domačini včasih hodili po vodo, prali perilo in napajali živino. Med domačini sta bila najbolj uporabljena studenca »Pod gabrom oz. Pri Studencu« in »Bač« (»Bč«), ki nista nikoli zamrznila. Nedaleč od naselja, na travniku v Cerkveniji pa se nahaja obdobni kraški izvir »Resnikar« (ali »Šica«), kjer je voda tako mrzla, da je ni mogoče piti.
Geomantijska raziskava (2024-25, Zavod Anima Mundi) je pokazala da, da je okoli vasi močan vodni energijski tok, s štirimi elementi. Eden od teh elementov – voda, se nahaja »Pri Studencu«.
Slika: ponovno postavljen suhi zid pri izviru Studenec (2025), kjer se nahaja eden od štirih elementov energijske strukture vasi – voda in je kraj »sprostitve ter sporočila narave«; foto: Z. Žakelj.
Ljudsko izročilo o vasi
Za vas in bližnjo okolico ni kaj dosti arheoloških podatkov. Je pa na pobočjih Nanosa in vrhovih Slavinskega ravnika več prazgodovinskih gradišč, ki so verjetno tudi nadzirala pot čez prelaz Okra. Vasi najbližje je gradišče na »Starem gradu« (Hruševje).
Kamnita plošča s križem, danes del obzidja, naj bi bila po ljudskem pripovedovanju povezana z zakladom, ki so ga francoski vojaki skrili – zakopali zavitega v volovsko kožo. Mesto pa označili s ploščo, na kateri je križ.
Ljudsko izročilo navaja tudi, da je bil pri cerkvi protiturški tabor, našli pa naj bi tudi zlat in srebrn denar in izkopali dolgo sulico.
Vse to nakazuje na bogato zgodovino vasi, ki pa še ni bila raziskana.
V okolici vasi, v »Cegnci« je po pripovedovanjih delovala opekarna. Vaščani hranijo opeko (»cegu«) z oznako »LDL«, ki naj bi bila narejena v tej opekarni. Takšna opeka je bila najdena tudi med obnovo cerkve (2025).
Slika: opeka (»cegu«) z oznako LDL, arhiv A. Žakelj.